Obremenjenost okolja s hrupom predstavlja v vseh razvitih deželah pomembno okoljsko breme, ki ga povzročajo najrazličnejši viri na urbaniziranih območjih in vse bolj tudi v naravnem okolju. V naseljih ima prekomerno obremenjevanje s hrupom za posledico poslabšanje zdravja prebivalcev in njihovega počutja, zmanjšanje vrednosti njihovih nepremičnin in zato splošno družbeno škodo, v naravi povzroča hrup spremembo akustične krajine in živalske populacije naravnih habitatov. Varstvo okolja pred hrupom se na evropski ravni ureja na skupnih izhodiščih, ki so določena v Direktivi 2002/49/ES o okoljskem hrupu. V direktivi so določeni osnovni kazalci za ocenjevanje obremenjenosti okolja s hrupom ter merilne in računske metode za njihovo določanje, definirani pomembni viri hrupa (ceste, železnice, letališča, industrija) in sprejeta obveznost držav članic, da seznanja javnosti s podatki o obremenjenosti okolja s hrupom in možnimi zdravstvenimi posledicami ter obveznost poročanja in ukrepanja. Osnovni kazalci hrupa:
- kazalec dnevnega hrupa Ldan (velja med 6:00 in 18:00),
- kazalec večernega hrupa Lvečer (velja med 18:00 in 22:00),
- kazalec nočnega hrupa Lnoč (velja med 22:00 uin 6:00) in
- kazalec celodnevne izpostavljenosti Ldvn (utežena povprečna vrednost Ldan, Lvečer, Lnoč).
Zakonodaja za vse vire hrupa predpisuje mejne vrednosti kazalcev hrupa, ki jih obratovanje en ali več virov hrupa sme povzročati v okolju. Mejne ravni hrupa so različne za celotno obremenitev s hrupom, za hrup, ki ga povzroča cestni ali železniški promet, za hrup, ki ga povzročajo obrati ali naprave in za hrup gradbišč. Kadar so mejne ravni zaradi obratovanja vira hrupa presežene, je upravljavec vira hrupa dolžan zagotoviti ukrepe za odpravo čezmerne obremenjenosti.
Mejne vrednosti kazalcev hrupa so odvisne tudi od namenske rabe površine, kot je ta določena s prostorskimi načrti pristojne občine.